Zgodovina kluba

Prostori pod Rožnikom, natančneje pod Cekinovim gradom v Tivoliju, so zibelka slovenskega hokeja.

 

Zibelka hokeja

Prostori pod Rožnikom, natančneje pod Cekinovim gradom v Tivoliju, so zibelka slovenskega hokeja. Že davne zime 1928/29 so na tamkajšnjih teniških igriščih uredili začasno drsališče, po katerem so se ljubljanski mladci pričeli poditi za ploščkom. Zaljubljeni v najhitrejšo moštveno igro, ki jo je k nam zanesel ing. Stanko Bloudek, so hoteli več in kmalu so v okviru šišenskega Sport kluba Ilirija organizirali drsalno hokejsko sekcijo.

Ta se je 7. februarja 1932 v Kamniku, v prvi uradni hokejski tekmi na slovenskih tleh, pomerila s tamkajšnjim moštvom in zmagala 15:1. Za moštvo Ilirije so na zgodovinski tekmi zaigrali Gorše, Juh, Kačič, Žitnik, Lombar, Košak, Pogačnik. Tekma je bila pripravljalnega značaja za premierno srečanje pred domačo publiko, saj se je Ilirija že čez dva tedna, 21. februarja 1932, pred več kot tisoč Ljubljančani pomerila s celovškim KACom, takrat vodilnim klubom evropskih prvakov, ki pa je pokazal premoč in gladko porazil domače z 12:1.

Premočni za domače tekmece

Šiškarji, ki so v tistih časih edini organizirano igrali hokej na prostorih nekdanje države, so na turnirjih v Sloveniji in sosednjih državah, tudi kot reprezentančno moštvo, pridno nabirali izkušnje za kasnejše državno prvenstvo Kraljevine Jugoslavije. Ker domači tekmeci še niso bili pripravljeni izzivati sreče z Ljubljančani, je bilo prvo državno prvenstvo organizirano šele 9.1.1939 v Zagrebu, kjer so belozeleni hokejisti Ilirije pometli s tamkajšnjimi tekmeci. Podobno se je tem godilo v Zagrebu tudi naslednje leto (13. in 14. januar 1940) in leto zatem v Ljubljani (1. in 2. februar 1941). V hokejsko zgodovino so se s prvimi naslovi najboljšega vpisali: Rihar, Eržen, Kačič, Kroupa, Gogala, E.Aljančič, Gregorčič, Žitnik, Morbacher, Pogačnik, Pavletič. 

Obdobje stagniranja

Po končani vojni so se najboljši ljubljanski igralci raztepli po klubih nekdanje države in jim pomagali pri osvajanju naslovov v tem obdobju. Šišenski hokejski klub se je v okviru političnih sprememb organiziral na novo in v tem času pogosto menjal imena (1946: Udarnik, 1947: Triglav, 1948: Enotnost, 1949-61: Ljubljana) ter se leta 1962 preimenoval v Olimpijo. Ker Ljubljana ni premogla umetnega drsališča, ki bi omogočalo treninge, so Ljubljančani zaostajali in ves ta čas gledali v hrbet tekmecem iz Zagreba, Beograda ter Jesenic. Šele sredi 60.-tih so, najprej z izgradnjo drsališča in nato Hale Tivoli, zopet krenili na stara pota.  

Ponovno na vrhu

Z nekaj spretnimi nakupi perspektivnih jeseniških igralcev, so se tem koncem šestdesetih zopet približali in najprej leta 1969 osvojili Pokal, leta 1972 pa prvi povojni naslov najboljšega v državi, kateremu so istočasno dodali še pokalnega. Moštvu Olimpije so naslov priigrali: Albreht, Gale; Jakopič, Jan, Jug, Kumar, Savič, Žvan, R.Vnuk, Petač, Puterle, Seme, Beravs, Smolej, R.Hiti, Aljančič, Bahč. V sedemdesetih sta se „večna” rivala menjavala na hokejskem tronu, tivolsko moštvo pa je pred polnimi tribunami osvojilo še štiri naslove državnega prvaka (1974, 1975, 1976, 1979) in enega pokalnega (1975). Dobrim rezultatom na domači sceni so dodali tudi uspehe na mednarodni, saj so v družbi slovenskih in avstrijskih klubov štirikrat osvojili Karavanški pokal (1973, 1974, 1975, 1979) in se v sezoni 1972/73 uvrstili celo v četrtfinale Pokala Evrope, predhodnika zdajšnjega pokala državnih prvakov, kar so ponovili še 1979 in 1980. Zmagoslavno obdobje so zmaji nadaljevali tudi v prvi polovici 80.-tih, ko so s še tremi naslovi prvaka (1980, 1983, 1984) tekmece pustili za seboj. To obdobje bo ostalo v spominu tudi po nastopu igralca NHL nivoja, Johna Smrketa, Kanadčana slovenskih korenin, kot prvega tujca v zelenobelem dresu in junaka končnice 1982/83.  

Desetletna suša

Naslov v sezoni 1983/84, katerega so zmaji v postavi D.Lomovšek, Bolta; Kovač, Burnik, Bratina, Režek, Pavlin, Vidmar, Lajovec, Majnik, Sekelj, B.Lomovšek, T. Lepša, Berlec, Beribak, Gorenc in z zmagovitim zadetkom Matjaža Seklja v zadnji minuti odločilnega petega finalnega srečanja osvojili na Jesenicah, je bil zadnji naslov v nekdanji državi, saj so temu kasneje (1987) dodali le še pokalno lovoriko. Druga polovica osemdesetih je, podobno kot po vojni, prinesla razkropitev moštva po močnejših centrih, katerim so ljubljanski hokejisti zopet pomagali osvajati naslove. Številni odhodi so sprostili prostor nadarjeni generaciji na čelu s Tomažem Vnukom, Zupančičem, Kontrecom, Brodnikom in ostalimi. Ta je priložnost igralsko izkoristila, vendar pa je na vrnitev naslova pod Rožnik morala čakati še dolgo desetletje. Ne vzhodnoevropske (Ladigin, Kupec, Davidov, Gimajev,…) koncem osemdesetih, ne severnoameriške okrepitve (Sheehy, Jobe, Moore, Nesich, Patterson...) v začetku devetdesetih, ne prepolne tribune Tivolija niso pomagale nazaj na vrh. V napetih finalnih obračunih nove države z železarji, so zmaji obtičali tik vrhom in trikrat zapored izgubili finale s skupnim izzidom 3:4.

Zmajeva era

Dozorelost potencialov, vrnitev »izgubljenih« in odlični tujci so bili prava zmes za prekinitev predolgega posta. Sezona 1994/95 se je končala po notah zelenobelega orkestra v postavi Reddick, D.Lomovšek; Brodnik, Ciglenečki, Zajc, Prusnik, S.Kumar, Jug, Bešlagič, Cote, Kastelic, Nienhuis, Daniels, McCrory, Gorenc, Beribak, T.Vnuk, Zupančič, Kontrec, J.Vnuk, Avgustinčič, Kranjc, M.Kumar, Cerar, Jan, Tišlar. Šišenski zmaji se s prestola tekmecem niso dali umakniti nadaljnjih deset let in ta čas, premočni v domačem prvenstvu, uspešno izkoristili za odmevne nastope v mednarodni konkurenci. Poleg omenjenih so ljubljansko publiko z odločnim pristopom v igri v tistem obdobju navduševali tudi tuji, predvsem severnoameriški hokejisti, kot so Haas, McDoughal, Smith, Imes, Lovsin, Hultgren, Tomlak, Quentin, Heroux, Glowa in drugi, ob teh pa se je že kalila nova generacija zmajev. Za največje uspehe na mednarodni sceni tega časa štejejo uvrstitev v finale Alpske lige (96/97) s klubi iz Avstrije, Italije in Slovenije, dvakratno uvrstitev na polfinalni turnir Celinskega pokala (1998/99, 1999/2000), kjer so obakrat zasedli drugo mesto za kasnejšim zmagovalcem Pokala. Novo tisočletje je na pogorišču starega pod Rožnik prineslo nov klub, ki je nadaljeval uspehe tako na domači kot tudi mednarodni sceni, kjer je dvakrat osvojil lovoriko v Mednarodni ligi (2000/01, 2001/02), tekmovanju slovenskih, madžarskih in hrvaških ter občasno tudi slovaških, srbskih in poljskih moštev.

Nova pot

Hokejisti izpod Rožnika so prevlado v domačem hokeju končali v sezoni 2003/04, ko so v finalu s Slavijo naslov priigrali: Satosaari, A.Hočevar; Zajc, Lajevec, Dervarič, Groznik, Ciglenečki, Rahmatuljin, Corrinet, Polončič, Žagar, Terglav, Goličič, Avgustinčič, M.Hočevar, Mušič, Rožič, Šivic, Murič, Župan. Prenasičenost z naslovi, odsotnost napetih derbijev in odhodi najboljših igralcev so za kratek čas zmaje oddaljile od uspehov. Vendar so ti v sezoni 2006/07, ob nespretnosti večnega tekmeca, ki je z nastopi v močnejšem avstrijskem zanemaril domače prvenstvo, izkoristili priložnost in se okitili z novim naslovom državnega prvaka. Ključnega pomena pa je bilo povabilo za vključitev v močno odprto avstrijsko prvenstvo v sezoni 2007/08, katerega so zmaji že v prvi sezoni zaključili šele v velikem finalu, kjer so po šestih obračunih morali, tako ali drugače, priznati premoč bikom iz Salzburga.  

Leti, ki sta sledili, nista ponovili uspeha uvodnega, saj so zmaji, ob več menjavah trenerjev, dvakrat zapored običali na začelju lestvice. Prihod mladega finskega strokovnjaka, Hannuja Järvenpääe, je prinesel preobrat v delu in rezultatih. Analitičen pristop in uspešno delo z mladimi domačimi igralci se je obrestovalo in zeleni zmaji so v sezoni 2010/11 zopet okusili čar končnice. Z novo sezono so tako narasli tudi cilji moštva izpod Rožnika. Uvrstitev med top 6 in s tem neposredno v končnico tekmovanja ter vrnitev naslova slovenskih prvakov, so bili želeni mejniki. In je uspelo. Z odličnimi igrami v Ebel ligi vse tja do polfinala, kjer je bil močnejši kasnejši prvak iz Linza ter z, po petih sušnih letih, osvojitvijo domače krone sredi rivalskih Jesenic. V zelenobelih dresih so barve kluba zastopali: Lamoureux, Pintarič, Boh; Fraser, Cole, Hotham, Dervarič, Groznik, Cvetek, Vedlin, Smirnov; Hughes (MVP igralec Ebel lige), Mušič, Taylor, McBride, Ž.Pance, E.Pance, Goličič, Šachl, Ropret, Hočevar, Verlič, Ograjenšek, Sefič, Režek.

Boj za preživetje

A kot že videno v preteklosti, je zopet sledilo težko obdobje in boj za preživetje. V ligi Ebel so zmaji tri sezone zapored, ko so obtičali pri dnu lestvice, ostali brez končnice. Izkušnje, pa tudi težave večnega tekmeca, so izkoristili v domačem prvenstvu in s še dvema, ki sta tako prinesla tri zaporedne naslove najboljšega v Sloveniji, povečali bero titul. Ta se jim je izmuznil zadnjo sezono 2014/15, ko so z mlajšo ekipo osvojili redni del, v finalu pa potegnili krajšo z hokeja bolj `lačnimi´ železarji.


Bojan Škof